Za kakšno ceno napredek

Piše: Sašo Ornik

Na Kitajskem so znanega disidenta Liua Xiaoboa obsodili na enajst let zapora. Ta kazen je triinpetdesetletnika, sicer udeleženca protestov na Trgu nebeškega miru, doletela zaradi kritiziranja oblasti, ali po obrazložitvi sodišča, zaradi ‘pozivanja k spodkopavanju državne oblasti.’ Dejanje je že poželo mednarodno kritiko, čeprav ta niti približno ni tako glasna, kot zna biti v primerih manjših in šibkejših držav, kot so Iran, Sudan ali Zimbabve.

Na prvi pogled tukaj ne more biti debate. Država je v zapor poslala človeka, ki se bori za demokracijo, s tem pa pokazala svojo pravo naravo, naravo policijske države, kjer se krši pravice državljanov. Ampak potem, na vse skupaj lahko gledamo tudi iz povsem drugega zornega kota, ki ob gospodarskih pretresih, kakršnim smo priča zadnje čase, vse skupaj postavlja v povsem drugo luč.

Tako sem na Al Jazeeri slučajno zasledil kratek pogovor z gospodom iz Kitajske (ali je bil predstavnik oblasti ali kdo drug ne vem), ki je opravičeval delovanje države kot obrambo stabilnosti sistema, ki je v preteklih desetletjih celotno državo dvignil iz skrajne bede in prinesel nesluteno blagostanje mnogim, če že ne vsem. Kitajska je po reformah pred tremi desetletji res doživela neverjeten napredek in se zdaj zelo dobro kosa z gospodarsko krizo. Doživlja visoko rast BDP, medtem ko večina preostalega sveta beleži padce. Iz dneva v dan bolj postaja tovarna sveta. Iz leta v leto njihove univerze bruhajo na tisoče strokovnjakov. Analitiki se po večini strinjajo, da bo to stoletje kitajsko stoletje in bo Peking prav tako močan, če ne še bolj, kot Washington. Prve znake tega že vidimo v Afriki in južni Ameriki, kjer se močno širi kitajski vpliv.

Zakaj ne braniti takšnega sistema, tudi če ima mnogo temnih strani? Komunistični sistemi vzhodne Evrope so prej kot zaradi pomanjkanja svobode propadli zato, ker nič več ni delovalo, ker so bile police v trgovinah prazne, države so se vedno bolj zadolževale, da so vzdrževale že tako slabo stanje, pogosto se je pojavljala visoka inflacija, gospodarstvo je bilo ujeto v zacementiran planski sistem, ki ga je, kolikor je bilo to dovoljeno ali pa tudi nezakonito, popravljal le črni trg. Ljudje so tudi prišli v stik z zahodom, videli so, pogosto zelo popačeno skozi ameriške filme, zahodno blagostanje in posledica je bilo vsesplošno nezadovoljstvo. Kar za Kitajsko, ki dejansko podpira neverjetno ameriško zadolževanje, kjer gospodarstvo skokovito raste in kjer je vedno večji srednji sloj deležen večine tega, kar lahko uživamo na zahodu, ni primer.

Možnosti revolucije sicer kljub številnim nemirom zaradi korupcije lokalnih oblastnikov in podrejenosti ljudstva državnim interesom ni videti, oblasti pa se vseeno bojijo prevratnih misli, ki jih je med izobraženci veliko, zato tudi še vedno zatirajo disidente in branijo trdnost sistema. Pred očmi imajo lahko tako ponovitev pokola na Trgu nebeškega miru, kot tudi katastrofo sovjetskega propada, ki je prišel za perestrojko in glasnostjo in je večino prebivalstva pahnil v bedo in v izgubljeno desetletje, ko je vse šlo samo navzdol in so se bogatili samo oligarhi, da bi na koncu Rusija na čelu dobila bolj trdnega moža, ki je za rešitev države moral centralizirati državo in prevzeti nadzor nad ključnimi mediji.

Veliko vprašanje, ki se nam lahko tukaj postavi je, za kakšno ceno napredek. Kitajska raste ob nespoštovanju številnih pravic svojih državljanov. Vendar pa, mar ni pravica državljanov tudi, da živijo v stabilnem sistemu, ki jim iz leta v leto ponuja več možnosti za materialno obogatitev? Ni vse dobro, a po drugi strani se lahko tudi odpuščena delavka Mure sprašuje, če morebiti ne bi bilo bolje živeti v državi, kjer ne bi smela vsega reči, kjer bi marsikaj morala zadržati zase in bi volitve bile le prazna šarada, a bi ji nudila delo in zaslužek. Nostalgija po bivšem režimu, ki je sicer klavrno propadel, nam tako postane bolj razumljiva, čeprav je seveda spet veliko vprašanje, ali bi takšen sistem lahko na Slovenskem v tem zgodnjem enaindvajsetem stoletju karkoli dosegel. Kitajska je pač začela iz mnogo slabšega izhodišča in ima na milijone revnih kmetov, ki jim je vsak evro k plači že veliko izboljšanje razmer, medtem ko evro k še najnižji slovenski plači pomeni prej norčevanje, kot kakšno pravo korist.

Moj odgovor je, da ne smemo vsega sveta soditi po istem kopitu. Slovenija je že na takšni stopnji razvoja, da ne smemo dopustiti, da bi nam kdo kršil pravice, ki so jih naši predniki dosegli z žulji in krvjo. Kitajska je druga zgodba. Vsekakor morajo naši politiki zahtevati, da se tudi tam vedno bolj spoštuje človekove pravice, a pri tem morajo delovati postopoma in vztrajno, da se bo stanje skozi leta vedno bolj izboljševalo. Najnevarnejši bo vsekakor strah pred rastočo kitajsko močjo, ki se že zdaj kaže v bolj kot ne tišini ali pa le šepetanju ob podobnih dogodkih. Pri tem je jasno, da bo le nenehni pritisk kitajske oblasti silil k popuščanju. Navsezadnje nam večini, vsaj tako upam, svoboda in demokracija pomenita toliko, da ju želimo vsemu svetu, ne samo sebi.

Sašo Ornik