Vatikan se počuti napaden

Piše: Sašo Ornik

Lahko bi rekli, da je odziv Vatikana na številne obtožbe o zlorabah otrok s strani duhovščine in o medlih odzivih in neukrepanju ob teh zločinih, pričakovan. Pometanje pod preprogo in leporečje, za kar očitno gre, ima svoj vzrok v strahu pred izgubo dobre podobe rimske cerkve. Kar je smešno, glede na to, kako slaba ta podoba že itak je.

Da je poročanje o škandalih znotraj RKC podobno antisemitizmu, je nekaj, kar opazovalce, pa tudi razočarane vernike, lahko navda z jezo in nejevero, a prav to si je v petek privoščil Raniero Cantalamessa. Medtem ko je papež poslušal, je Cantalamessa v Svetem Petru vpridigi omenil, da mu je njegov judovski prijatelj v pismu zapisal, da ga obtožbe spominjajo na bolj sramotne aspekte anti semitizma. Uboga Cerkev, ki jo napadajo brezverci! Je potem težko razumeti vse to pometanje pod preprogo? Mar ni čisto jasno, da bodo raje zavarovali svoje duhovnike, kot pa se soočili z realnostjo in jih preganjali, pri tem pa priznali vse njihove zločine? Ni razumljivo, da gre za občutek, da je RKC preganjana in da ji vsi želijo samo zlo?

Raniero Cantalamessa je še povedal, da ‘oni (Judi) iz izkušenj vedo, kaj pomeni biti žrtev kolektivnega nasilja in prav zaradi tega hitro prepoznajo ponovitev simptomov.’ S temi besedami je Cantalamessa dobro orisal občutke Vatikana, torej strah pred preganjanjem v svetu, ki ne prenese njihovega pridiganja. Še več, kakorkoli sprevrženo se to že zdi, od Cerkve, ki prikriva zlorabe, na tak način pridemo do svetniške in mučeniške Cerkve, ki samo odbija neupravičene napade in nesramno blatenje.

Seveda je jasno, da bodo nasprotniki Vatikana in krščanstva nasploh, vsak tak zločin pograbili z obema rokama, da bi ga izkoristili v svoji želji zadati čim hujše udarce neljubemu objektu sovraštva. Vendar pa to še ne pomeni, da vedno lažejo. V obtožbah je namreč kar veliko resnice in prej kot se Vatikan z njo sooči in proti zlorabam ostro nastopi, prej bo vsa RKC stopila na pot ozdravljenja. Do tedaj bo namreč predvsem v Evropi in Severni Ameriki izgubljala vernike, ki jih že tako ali tako pobira že močno sekulariziran svet zahodnega tehnološkega napredka in posameznikov, ki dvomijo prav o vsem, tudi o tem, kar jim pridigajo tako imenovane verske avtoritete.

CBS-ova anketa je pokazala, da se je odstotek katoličanov v ZDA, ki na papeža Benedikta XVI. gledajo pozitivno, od leta 2006 s 40% zmanjšal na 27%. V Avstriji po poročilih avstrijskih medijev kar milijon katoličanov razmišlja o izstopu iz RKC, nekaj, kar je dunajskega nadškofa Schönborna skoraj prisililo v ustanovitev neodvisne komisije pod vodstvom nekdanje štajerske glavarke Waltraud Klasnic, ki se bo ukvarjala z zlorabami. Ljudje namreč duhovnikom ne verjamejo več.

Na koncu bi katero kazalo še reči na primerjavo s preganjanjem Judov. Ta je seveda nevzdržna, da ne rečemo smešna. Primerjati pomor šestih milijonov Judov z obtožbami in zahtevami po kaznovanju pedofilov, je nekaj, kar kaže prej na željo preprečiti govor o tej pereči temi, kot pa dajati upravičene primerjave. Podobno kot omenjanje Hitlerja v želji, da se nasprotnika očrni tako zelo, da pogovor z njim ni več mogoč in je vsako mnenje, ki ga izrazi, že v začetku označeno za negativno. Ta primerjava ni upravičena, saj se celo zločincem iz vrst RKC pogosto ne skrivi las na glavi, ko bi že zdavnaj morali sedeti v zaporu.