Pero Brković na cilju pohoda prijateljstva 2010

Ko je Pero Brković v petek 13.8.2010 startal izpred kulturnega centra Delavski dom v Zagorju okoli 9.30 je močno deževalo. Na startu so bili med ostalimi župan Matjaž Švagan, predsednik Zveze za nordijsko hojo Slovenije Andrej Švent.

Tisti, ki smo bili s Perotom na startu lani v Doboju nas je bilo strah, da bo zopet dobil hude žulje na podplatih. Zato so bil prvi telefonski klic vprašanje: „Pero si brez žuljev?“ Pritrdilni odgovor nas je vse potolažil.

Sledili so dnevi in dobre novice iz poti. Na žalost se ekipi v Zagrebu ni pridružila Aleksandra Kos. Na poti je bila tako tričlanska ekipa. Imenujemo jo lahko „ neustrašna trojka“ saj so vsi trije delali na polno. Milena je hodila s Perotom celo pot, izpustila je le prvi deževni dan. Boštjan pa je bil stalno na preži z kamero, fotoaparatom in zvečer, ga je čakala še priprava poročila in pošiljanje slik Tomažu Zupanu, ki je pridno polnil spletno stran, ki je beležila vsa dnevna dogajanja.

S Perotom sva bila dnevno na telefonski liniji in lahko vam zaupam,. da je letos potekalo vse brez problemov in mojih intervencij na terenu. Ni zmankalo ne gumic za palice in Milena je držala ekipo v dobri psihični kondiciji in potrdila staro pavilo, brez žensk je težko. Na koncu je bila moja naloga, da vse za prihod uskladimo z vodstvom 42. mednarodnega rokometnega TV turnirja šampiona Doboj 2010, saj je bil cilj otvoritvena slovesnost Turnirja v torek 24. avgusta 2010.

Dva avtomobila sta zgodaj zjutraj 24.8.2010 odpeljala iz Zagorja ob Savi. V prvem smo bili Predstavniki Turističnega društva Ruardi Joža, Stane in Janez in v drugem, ki je odpeljal, pozneje pa predstavniki Občine in KC Delavski dom Brane, Janja in Rudi. Prva skupina je pohodnike ujela v kraju Johavac. Tam je bil tudi že naša veza Slavko iz Doboja in Pero z ekipo. Sledili so stiski rok čestitanje in nazdravljanje z skritimi rezervami, za ta svečani trenutek. Vzpostavili smo vezo z Dobojem in vse uskladili za sestanek v Rudanki, krajem ki je okoli 5 km oddaljen od Doboja.

V kraju Rudanka stoji velika, prijazna gostilna z veliko teraso in imenom „Ribarska priča“. To je postal že pravi zbirni center vseh, ki potujejo v te kraje. Tu je potekal sestanek potem, ko je predsednik skupščine Enes Suljkanović prišel na končni dogovor. Ni šlo tako enostavno, kot smo mislili. Začela se je generalka.Šli smo v avtomobile, Enes je Perotu pojasnjeval dogodke, jaz pa zadaj meril kilometre. Do table Doboj 2,2 km, do odcepa za center 2,9 km, do igrišča s tribuno 2 km. Skupaj 7,1 km od Rudanke do cilja.

Pogledali smo dvorano, ki je bila že pod budno kontrolo varnostnikov in policije, saj je to velik Mednarodni dogodek, ki ga spremlja cela rokometna Evropa. Okoli 15.00 smo startali „po nordijsko“ Pero in Milena na čelu in za njima Joža, Stane in Janez. Hoja po magistralni cesti po kateri se „valijo“ kolone kamionov in avtomobilov, je zastrašujoča in tu se pokaže tudi pogum Perota in ekipe, ki so bili sedaj na zadnjih kilometrih 450 km dolge poti. Na začetku Doboja nas je čakalo policijsko vozilo in malo naprej Brane, Janja in Rudi. Pred nami Policija z utripajočimi lučkami, za njim pa kolona v majicah z napisom „Pohod prijateljstva 2010 Zagorje ob Savi – Doboj. Ponosen korak, hupanje, mahanje, vzkliki, še zadnja dva kilometra sta pred Perotovo ekipo.

Smo pred dvorano in mimo nas hodijo rokometne ekipe in zvezdniki, ki jih vidimo le na televiziji. So kot košarkarji tile rokometaši svetovnih ekip, z njimi se je lahko primerjal le naš Brane. Prihajali so najboljši rokometaš sveta Nikola Karabatić z ekipo Monpellier iz Francije. Z njim igra tudi naš Vid Kavtičnik. Velikanov Ciudad Reala iz Španije pod vodstvom legende Talanta Dujshebajeva sedaj trenerja ne bom našteval še manj ekipe iz Rusije Chekhovski medvedi v Kateri smo spoznali Harboka, ki je nekaj časa igral tudi ze ekipo Celja Pivovarne Laško. Bili smo žalostni, ker te ekipe ni bilo na otvoritvi ob ekipah Vardarju iz Makedonije, Kolubari iz Srbije, Bosni iz Sarajevi in Slogi iz Doboja.

Rekli boste, zakaj nam to našteva. Zato, da dobite občutek kaj nas je čakalo v „areni“ z okoli 6000 gledalcev. Ko smo prikorakali na sredo dvorane, ko nas je najavila voditeljica in je naš Pero zbral moči in pozdravil vse prisotne v imenu ekipe, Župana občine Zagorje ob Savi, Zveze za Nordijsko hojo Slovenije in naše domovine Slovenije, katere zastavo sva ponosno držala Milena in Janez. Po pozdravnem nagovoru in aplavzu smo odšli na svečano tribuno, v drugo vrsto takoj za vodstvom Srbske krajine s predsednikom Dodikom na čelu in vodstmom mesta Doboj. Sledila je svečana otvoritev turnirja z mimohodom ekip in kulturnim programom in nastopom folklorne skupine Doboja, lanskih evropskih prvakov folklornih skupin, ki je bila v Atenah.

Sledile so tekme, naša ekipa pa je kmalu odšla k Mileninem sorodniku Rajku, kjer smo se nastanili in imeli prijetno druženje, ki pa ni trajalo dolgo. Odšli smo se odpočiti saj je bil pred nami še en deloven dan. Sestanek pri predsedniku Skupščine Občine Doboj z ekipo in potem odhod v Slovenijo. Vtisov je za veliko malho, ko nas sprašujejo kako je bilo, lahko v svojem imenu in tudi v imenu Perota, ki se ob tem nasmehne in reče Janez ima prav: „Težko je povedati, to je potrebno doživeti!“ Upam, da bo vsaj malo razvidno iz zapisa kamere, na kateri je Boštjan Rome pridno beležil dogodke od starta do cilja. O dogodkih vas bomo obveščali.

Lahko pa vam zaupam, da je imel Pero na cilju le še 80 kg. Nordojska hoja „10 korakov po pravilih INWA“ vsak dan, pravilna prehrana in v dveh letih je izginilo 60 kg. Posebno pohvalo zasluži žena Milena Brković, ki je prehodila praktično celo pot okoli 410 km. Pero Brković in Turistično društvo Ruardi iz Zagorja ob Savi smo postavili skupaj dva mejnika „prave nordijske hoje“ v Sloveniji. V dveh letih dva pohoda po 450 km. Čez tri države Slovenijo, Hrvaško in BiH. Pa povejte „če nismo dobri!“

Lep pozdrav in srečno!
Janez Lipec