Ohranjanje rudarske tradicije v Zasavju

V današnjih časih, ki niso preveč prijazni in se v imenu rudarjev in energetikov za obstoj energetike v Zasavskih dolinah borijo sindikati je v zagorski dolini na ploščadi ob bifeju Štulm v soboto 22.avgusta 2009 potekala prireditev, ki je bila namenjena ohranjanju rudarske tradicije v Zasavju.

Prireditev je letos potekala že tretjič in bo tako postala tradicionalna saj je pri tem pomembno to, da se je začelo leta 2007 ko so Krajevna skupnost Rudnik Toplice, Krajevna skupnost Franc Farčnik in Turistično društvo Ruardi smo na dan Rudarskega praznika 3. julija 2007 na Rudniku Zagorje podpisali »Sporazum o sodelovanju na projektu ohranjanje rudarske tradicije v zagorski dolini«.

V letu 2009 so se Krajevni skupnosti Rudnik Toplice in Franc Farčnik odločili, da se prireditvi združita na enem mestu. Povezovalno vlogo pri organiziranju obeh prireditev prevzame Turistično društvo Ruardi z njimi je bil tako kot prejšnja leta tudi Moto klub Klukhena. To je bila ne lahka odločitev obeh svetov krajevnih skupnosti pod vodstvom Olge Simončič in Andreja Kalška. Na žalost pa jih malo ve, koliko je dela z organizacijo tako velike prireditve, ki jo je konec le v nekaj urah.

Prireditev je bila letos posebej pomembna ker je bil 22.8.2009 planiran tudi kot cilj zaključka Pohoda prijateljstva Pere Brkovića. Član Turističnega društva Ruardi, kjer so ga naučili nordijske hoje je po nordijsko skupaj z ekipo prehodil 443 km od Doboja do Zagorje ob Savi.

Prireditev se je začela ob treh popoldan z delavnicami za otroke, ki so jo pod skrbnim vodstvom Metke Podpečan izvedle vzgojiteljice in njihove pomočnice. Smeh otrok in njihovo prizadevno sestavljanje, rezanje, risanje je razveselilo mamice, babice in dedke in še posebej Ata Perkmandelca, ki jih je zmoti, ko je prišel med njih ves nasmejan in dobre volje.

Ata Perkmandelc ni prišel kar tako, saj je k njemu na obisk v njegov dom v Štulm ob plazu Ruardi v Zagorju prišla njegova prijateljica. Darinka Kobal, pisateljica in prava prijateljica škratov in posebno rudarskih škratov perkmandelcov o katerih je zapisala že precej pravljic za otroke.

Kdor ni bil na prizorišču ne bo verjel, kako so najmlajši ubogali Ata Perkmandelca, ko jim je povedal kam jih vabi. Prijeli so se za roke in drug za drugim v gosji vrsti odšli iz prizorišča v Štulm. V prijaznem bivališču so jih čakale mehke klopi in Darinka Kobal. Kaj jim je povedala vedo le tisti, ki so bili z njo v Štulmu. Odpeljala jih je v deželo kjer domujejo prijazni ljudje in z odprtimi očmi so ji prisluhnili.

Ni bilo zaman, kar naenkrat se je med njimi pojavil Tamal, najmlajši sin Ata Perkmandelca, ki je ostal z njim v Zagorju, saj v bližini ni več nobene nove jame vse se zapirajo, v Velenju pa je že tako dovolj perkmandelcov in za Tamalga nebi bilo ne dela ne kruha.

»Tamal« je imel obleko prav takšno, kot je narisana v pravljici o perkmandelcu, rdečo srajco z zelenimi škornji in hlačami in belim šalom okrog vratu, pravi mali navihanec. Vsi so ga bili veseli in Ata Perkmandelc je bil kar ponosen na Tamalga.

Ob šestih popoldan se je začelo zares. Prizorišču na katerem je bilo vse pripravljeno za skok čez kožo se je približevala povorka, ki jo je vodil starešina Andrej Radej ob njemu zastavonoše, uniformiranimi rudarji v njihovih značilnih črnih uniformah z zlatimi gumbi, za njimi kandidati za skok čez kožo in Pihalni orkester Svea z dirigentom Petrom Kudrom na čelu.

Prihod na prizorišče je pozdravila množica z aplavzom, toliko fotoaparatov in kamer že dolgo nismo videli. Postrojavanje rudarjev in kandidatov, zadnji takti pihalnega orkestra in potem se je začela prireditev skoka čez kožo.

Letos je bila večina kandidatov za skok čez kožo letnikov 1959. Častni skok je letos opravil Zlatko Halilovič. Njegovim besedam o dogodkih iz leta 1991, kako je kot komandant specialne enote pri Upravi slovenske policije sodeloval v naši kratki a uspešni osamosvojitveni vojni so prisluhnili vsi. Le malo jih je vedelo, da je Zlatko Zagorjan, ki je s 14 leti odšel v šole v Ljubljano in je danes magister znanosti in še kar uslužbenec slovenske policije, ki z družino živi na Koroškem. Vse prisotne je presenetil tudi njegov gost iz Tibeta. Lama v svoji opravi je z velikim zanimanjem opazoval našo prireditev. Mnenje o tem pa boste zvedeli enkrat drugič, morda bo EVJ predstavil intervju, ki je bil posnet na prireditvi.

Za Zlatkom Halilovičem so skakali po vrsti vsi, letos je bila med njimi tudi kandidatka, ki je uspešno opravila skok in to je tudi izziv za naslednje leto. Že na prireditvi je že nekaj žena in deklet izrazilo željo, da bi bile naslednje leto kandidatke za skok čez kožo.

Po opravljenih skokih je sledil najpomembnejši del prireditve, ko kandidati glasno za starešino ponavljajo prisego:

Prisegam, da bom spoštoval tradicijo rudarjev, ki so pod zemljo pomagali drug drugemu in si bili tovariši v dobrem in slabem tudi, ko so prišli na površino.
Uporabljal bom pozdrav
Srečno!

Skupinsko slikanje za sliko, ki bo krasila tudi potrdilo, da so opravili skok čez kožo z zapisano prisego bo vsem v trajen spomin na dan, ko so opravili skok čez kožo, ki je bil prvič nekje v 16. stoletju končni izpit za sprejetje kandidata v rudarski stan, ki je bil vsa ta stoletja težak a spoštovan poklic.

V času zaključka tega dela prireditve, ko je Pihalni orkester Svea igral vesele melodije je vodja prireditve Janez Lipec opozoril občinstvo, da se prizorišču približuje tudi Pero Brković z ekipo. Okoli 19.30 ure je skupina na čelu z motoristi prispela tudi na prizorišče.

Aplavz in Pero, ki je prišel čez simbolični rudarski rov na prizorišče, sta dvignila na noge prisotne in bliskalo se je kot za stavo. Slikanje, podelitev potrdil za opravljeno pot, govori župana Matjaža Švagana, direktorja KC Delavski dom Rudija Medveda in stiski rok prisotnih so kar nekam zadaj potisnile člane ekipe, ki so bili ves čas z njim Marka Mazeja, ki je prehodil skoraj celo pot po nordijsko s Perotom, Petra Praznika, ki je skrbel za žulje in dobro voljo v ekipi in Slavka Kmetiča, ki je kot starosta skrbel za vse od kamere do volana in prenašal izkušnje iz RAAM-a, ko je spremljal kolesarja Stoklasa iz enega konca Amerike do drugega. Pozabili smo tudi na gojence VDC ja, članice TD Ruardi in prijatelje v belih majicah, ki so zadnji del poti po nordijsko pospremili Perota na poti do cilja.

Uradni del prireditve se je tako končal, »novi rudarji« so iskali svoje pivo, ekipa Gostišča Čop je stregla ciganski golaž in »krompirjeve piceke« med gosti in začela se je veselica z Ansamblom Gregorji.

Konec prireditve pa je kmalu obiskalo tudi neurje in v mislih se mi je porodila misel, da nebo pošilja sporočilo vsako leto na prireditve, ki so organizirane od leta 2007, z namenom ohranjanje rudarske tradicije. Vsa leta od leta 2007 je padal dež vsako leto na eni od prireditev in letos, ko je bila prireditev ena skupna se je nebo zjokalo nad Zasavjem in na tem kaj tam v Ljubljani ljudje brez srca delajo z kraji, ki so več kot 250 let skrbeli, da so imeli ljudje luč in toploto. Danes govorijo le o velikih plinskih in nuklearnih elektrarnah, ki naj bi jutri skrbele za male ljudi v prelepi deželi Sloveniji.

Ob šanku je nekdo rekel: »Natanko pred sto leti 1899 je bila velika delavska stavka, ki je segala iz Avstrije tudi med zasavske knape, ali se zgodovina ponavlja!« Drugi mu je odgovoril: »Žalostno je, da moramo sedaj stavkati proti svojim, saj je vse naše, državno!«

To je po mojem tudi sporočilo prireditve, ki nam pove, da so ljudje v teh krajih ponosni na zgodovino, da so delovni in znajo uresničiti zahtevne naloge in doseči svoje cilje in da niso neumni. O njih pa za velike stvari vedno odločajo drugi v preteklosti na Dunaju, v Parizu, v Beogradu in zadnja leta čisto blizu v Velenju in Ljubljani.

Srečno!

Janez Lipec