Ne tako velik skok za človeštvo

Piše: Sašo Ornik

Spomnim se devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko se mi je raziskovanje vesolja zdelo izredno zanimivo in ko se mi celo pot na Mars pred koncem tisočletja ni zdela nemogoča. Sputnik, Gagarinov polet v vesolje, prvi človek na Luni, prvi sprehod v vesolju, vse to so bili mejniki na poti naprej do zvezd. Malo sem vedel, da ne gre ravno zaupati željam ruskih znanstvenikov, ki so ob propadu sovjetskega imperija še vedno sanjali o vesoljski slavi, pa niso imeli niti sredstev za vzdrževanje že obstoječe infrastrukture. No, potem so se pojavile nove napovedi, ko bi človeštvo lahko odpotovalo do rdečega planeta, a iz tega ni bilo nič in zdaj, leta 2009, se zdi, kakor da je človeštvo omejeno na gradnjo satelitov, mednarodne vesoljske postaje in kakšne raziskovalne sonde tu in tam. In to celo, če se je na prizorišču ob Američanih in Rusih, dveh tradicionalnih vodilnih sil na tem področju, pojavilo še nekaj nadebudnih držav, ki si želijo pustiti svoj pečat. A Kitajci, sploh pa Indijci in drugi, so še vedno preveč nerazviti, da bi od njih lahko kmalu pričakovali kakšen večji podvig, čeprav oboji ne skrivajo načrtov za prihodnost. No, na tem planetu so za oblasti definitivno bolj pomembne stvari, v katere države investirajo denar in zaradi česar ni preboja naprej. V vojne na primer.

Resnica je takšna, da bi bili naši domači računalniki pred nekaj desetletji prava znanstvena fantastika. Napredek, ki ga je človeštvo doseglo, je neverjeten. Manjka pa fokus, cilj, želja po odkrivanju novih svetov in premikanju meja. ZDA, ki so še najbolj sposobne premikati meje možnega v vesolju, vsako leto v vojne namene namenijo nekaj sto milijard $ in že samo za vzdrževanje jedrskega arzenala gre več kot deset milijard. NASA po drugi strani dobiva drobtinice in po upokojitvi vesoljskih taksijev naslednje leto, ni pričakovati hitrega nadomestila, tako da bodo prvič po dolgem času Rusi s svojimi zanesljivimi Sojuzi celo na boljšem. Če smo že pri Rusih, je jasno, da komaj zmorejo vzdrževati svoj vojaški sistem, država pa poka od problemov, ki jih je potrebno rešiti, od gospodarstva, infrastrukture, demografije in sociale, tako da kakšen velik projekt v vesolju zagotovo odpade. Evropejci, ki gotovo niso najrevnejši, pa še tehnologijo imajo, so na tem področju prav anemični in ne kažejo potrebnega poguma za prevzem vodilne vloge na tem področju. Kakor na številnih drugih področjih, raje sledijo Američanom. Kitajci, ki so pred leti v vesolje poslali svojega prvega tajkonavta, so še najboljši kandidati za res velike dosežke, saj jih žene predvsem želja po dokazovanju veličine njihove države.

Štiridesetletnica pristanka na Luni je mimo in vse bo šlo naprej po starem. Brez neke ekonomske motivacije ali tekmovalnosti med vodilnimi silami se nam ne obetajo boljši časi za raziskovanje in osvajanje vesolja. Ameriški zastopniki bodo pač raje kot v gradnjo oporišča na Luni kupovali pregrešno drage lovce F22 in druge bojne igračke, ki jih gradijo po vseh ZDA in zaradi katerih se lahko hvalijo pred svojimi volivci, da so jim prinesli delovna mesta. Evropski politiki bodo raje vlagali v socialno državo in si kupovali mir, kot pa opravičevali sredstva za večje projekte. Drugi si preprosto ne morejo privoščiti ali pa niso sposobni kakšnih pomembnejših korakov v bližnji prihodnosti.

Zdi se, da so bile Armstrongove besede preuranjene. Bil je vendarle le majhen korak za človeštvo, za pravi skok bo potrebno še malo počakati.

Sašo Ornik