Mali veliki narod

Piše: Sašo Ornik

Navadili smo se že, da slovenske košarkarje po tihem prištevamo med favorite, da pa potem na koncu v ključnem trenutku vedno pregorijo in smo še samo bolj razočarani. Smo pač majhni in nemočni, se tolažimo. A glej ga zlomka, na letošnjem evropskem prvenstvu na Poljskem se je nekaj spremenilo. Ne samo, da ni bilo bogokletno pričakovati medalje ali celo prvega mesta, naši košarkarji so se borili kot levi in navijači so jih v velikem številu glasno podpirali. Ko so se potem po nesrečnih porazih s Srbijo in Grčijo vrnili domov brez medalje, jih je pričakala množica. Množica, ki v trenerju in igralcih po večini ni iskala krivce, ampak junake. Nekaj časa smo se celo obnašali kot zmagovalci, ki vedo, česa so sposobni in so po tem pripravljeni poseči.

Kot veliko presenečenje sta prišla tudi upora delavcev v Gorenju in v Muri. Ko človek že izgubi vsako upanje in si misli, da je delavstvo povsem apatično in mu je mogoče po vratu potisniti vse, kar se oblastnikom zahoče, so ti storili edino pametno: pravico so vzeli v svoje roke, nagnali zanič sindikate in se začeli bolj na trdo pogajati o svojih pravicah. Morebiti je ta država šele zdaj, toliko let po osamosvojitvi, dobila pravo, delavsko levico. Žalostno, da so vsi tisti, ki so se šteli med levičarje in bi morali braniti interese malega človeka, zatajili. Zdi se celo, kot da so ves čas bili v navezi s tistimi, ki so že v osnovi največji sovražniki delavstva. Ni čudno, če imajo marsikje sindikate za del problema, ne del rešitve, za parazite, ki zastopajo le lastne interese in interese lastnikov. Po tragikomičnem nemem protestu delavcev Mure v Ljubljani pred tedni, si ni mogoče misliti drugega, kakor da sindikati resnično delajo v dobrobit oblasti in lastnikov in pod pokrovom zadržujejo jezo delavcev.

Torej vendarle nismo povsem apatičen narod. To je dobro, saj lahko pričakujemo nekaj več boja za pravice večine prebivalstva, ne samo za višje plače zdravnikov in sodnikov in ogromne nagrade za vodilne kadre, ki pogosto v resnici pojma nimajo, kaj počnejo, mimo tega, da si polnijo kovčke z davkoplačevalskim denarjem. Ni namreč prav, da se zelo majhen sloj ljudi debeli na plečih množic, ki pridno delajo, dokler jim podjetij ne uničijo razni strokovnjaki, ki so za svoje neumnosti potem pogosto še bogato poplačani.

Vrlina velikega naroda je, da se svojim voditeljem ne pusti voditi kot trop ovac, še najmanj v zakol. Potrebno je misliti z lastno glavo in se boriti za svoje interese, imeti vero v možnost uspeha in se ne bati ovir. Nujno se je zavedati lastne vrednosti in se otresti neumne vere v večvrednost drugih, ki bi naj na podlagi svoje izobrazbe ali samo vez imeli več za povedati in odločati, kot mnogi tisti, ki se resnično spoznajo na svoje delo, pa so na nižjih delovnih mestih, kjer jih nihče ne vpraša po mnenju, čeprav bi jih vsekakor moral.

Po dogodkih zadnjih tednov lahko bolj srčno upamo, da smo Slovenci kljub temu, da nas ni veliko, resnično velik narod.

Sašo Ornik