In če bi bili v njihovi koži?

Piše: Sašo Ornik

Dejstvo je, da ameriške sile v Pakistanu izvajajo napade z brezpilotnimi letali, pri čemer je ubitih mnogo civilistov. Neka študija je tako pokazala, da jih je večina, medtem ko je ubitih teroristov zelo malo. Ti napadi zdaj trajajo že kar nekaj časa in v muslimanskem Pakistanu širijo jezo in sovraštvo.

To, da je Pakistan večinsko muslimanski, niti ni pomembno. Kajti, če bi se kaj takšnega dogajalo recimo v Sloveniji, da bi neka tuja sila v sodelovanju s slovensko vlado in slovenskimi varnostnimi silami, na obmejnem področju, recimo z Italijo, izvajala napade z brezpilotnimi letali, v katerih bi vsak teden umrlo po nekaj deset ljudi, bi tudi Slovenci bili razjarjeni. Ne glede na to, kakšne vere so. Vsakokrat, ko bi slišali novico, da je raketa ubila celo družino, da so umrli otroci, da je prišlo do pokola na poroki, bi se srca napolnila z jezo. Bi bilo potem čudno in nerazumljivo, če bi se našel kdo, pripravljen na maščevanje? Nekdo, ki bi kot Faisal Shahzad, človek, ki je hotel izvesti teroristični napad v New Yorku, bil pripravljen ubijati iz maščevanja? Če bi se našel celo kdo, ki bi bil pripravljen v napadu žrtvovati svoje življenje?

Niti ne.

Problem ameriških operacij v Afganistanu in v Pakistanu je, da po vsem muslimanskem svetu ustvarjajo toliko ljudi, pripravljenih na prelivanje krvi. Da sejejo semena sovraštva in da potem ne more biti drugače, kot je. Pri milijardi muslimanov se mora najti nekaj posameznikov, ki po nenehnih poročilih o vojnah in zatiranju v sebi skujejo načrt za maščevanje. To ne upravičuje njihovih dejanj, je pa njihova motivacija zato bolj razumljiva, kar bi moralo prispevati k temu, da se enkrat preseka ta začaran krog nasilja. Na žalost se to ne bo zgodilo, saj tega preklopa v glavi, te sposobnosti postaviti se v kožo drugih, pri vladarjih v Washingtonu očitno ni, ker so tam pač zapleteni mehanizmi delovanja velikih sil. Pa tudi pri navadnih Američanih, kaj, tudi pri Evropejcih, Slovencih, prej prevladajo stereotipi, ki vsakokratnega nasprotnika razčlovečijo, ki iz celih narodov naredijo le mase sovražnikov brez čustev, prej pošasti, kot ljudi. Ki vsak napad sovražnika prikažejo kot nekaj šokantnega, medtem ko svojih zločinov nekako ne vidijo.
Drugačna politika, takšna, ki bi upoštevala posledice lastnih nasilnih dejanj, ne bi popolnoma izključila možnost terorističnih napadov. Po svetu je dovolj ljudi, ki za svoje zločine ne potrebujejo povoda. Toda to ne pomeni, da se števila teh ljudi ne da zmanjšati z bolj razumnim delovanjem. Vendar pa je potem s tem tako, da politike pogosto ne zanima število žrtev, niti širjenje sovraštva, ampak samo ledeno mrzli interesi in njihovo izpolnjevanje.