Blog: Pahorjeva vlada proti vsem

Takole imamo. Vlada Boruta Pahorja je s svojimi reformami skoraj vsem napovedala vojno. Upokojencem, študentom, na koncu še javnemu sektorju. Ni ga, ki mu ne bi veleli, naj zategne pas in se pripravi na veliko varčevanje. To v času, ko je proračunski primanjkljaj resnično visok in gospodarska rast komaj okreva, brezposelnost pa se tudi povečuje.

Pri tem dialoga ni več. Vlada svoje ukrepe servira in noče poslušati ugovorov. Javnemu sektorju grozi z 11% zmanjšanjem zaposlenih, če se ne bo v naprej vdal, o posledicah splošne stavke se ne razmišlja. Morebiti zato, ker se smatra, da Slovenci nimajo poguma, da bi svoje nezadovoljstvo izrazili na ulicah, še najmanj nasilno?

Pa vendar smo s študentskimi in dijaškimi protesti, ko je nekaj granitnih kock zletelo v poslopje Parlamenta, že videli napovednik morebitnih hujših protestov. Nezadovoljstva, jeze, nabranega sovraštva, je več kot dovolj. In tudi nič posebnega to ni, niti v tem zgodnjem enaindvajsetem stoletju ne, kakor nam kažejo protesti drugod po Evropi.

Najboljši primer tega je Grčija, ki ji bo zadolžena Slovenija celo posojala denar, da bi z njim reševali velike bančnike in zadolženo grško državo. Drugod po svetu so lahko zavoljo množičnih protestov ogrožene celo vlade. Da revolucionarni naboj obstoječemu redu ni nevarnejši, je posledica odsotnosti izdelane ideologije, ki bi lahko navdušila množice. Komunizem še vedno velja za omadeževan in neučinkovit.

Pri vsem tem dogajanju imam neprijeten občutek, da bi Borut Pahor podobne reforme izvajal tudi, če krize ne bi bilo, vse v skladu z vero v večjo moč prostega trga in zmanjševanje vloge države v vseh sektorjih, v krčenje javnega sektorja. Tudi zmanjševanje pravic zaposlenih in pokojninska reforma spadata pod to rubriko. Gospodarska kriza da služi le kot priročen izgovor, da ni druge alternative. In res je ob primanjkljaju in hudi obremenitvi z odhodki za javni sektor, težko na mizo dati kak drug odgovor kot rezanje stroškov. Dnevi, ko se je z zadolževanjem reševalo gospodarske krize in upalo na leta debelih krav, ko bo dolgove mogoče odplačati, so vsaj delno mimo. Zdaj velja imeti čim nižji proračunski primanjkljaj, ki pa je v primeru Slovenije seveda alarmanten.

A potem, če pogledamo zadnje ankete javnega mnenja, morebiti niti socialni nemiri ne bodo ustavili Boruta Pahorja in njegove vlade. Gospodarska kriza in brezposelnost, razdvajajoča vprašanja kot novi družinski zakonik, izbrisani in arbitražni sporazum, izkoriščanje določenih slojev, kot da smo v kapitalizmu devetnajstega stoletja, a na koncu se Pahorjeva SD še kar lepo kosa z največjo opozicijsko stranko. Narava političnega sistema, narava koalicijskega povezovanja, cementira delovanje koalicijske vlade, saj se vsi trudijo, da ne bi bilo predčasnih volitev in tako vlada od znotraj bržkone ni ogrožena. Sploh zato, ker si največja Pahorjeva tekmeca, Katarina Kresal in Gregor Golobič trenutno ne moreta obetati uspeha na volitvah. Opozicija pa tako ali tako lahko le kritizira, v parlamentu pa spremeniti ne more ničesar.

Jesen nam utegne prinesti hude proteste, ki bodo še poslabšali razmere v državi. Po drugi strani se lahko zgodi, da niti protesti ne bodo ogrozili vlade in se bo ta obdržala do rednih volitev in bo Borut Pahor morebiti skozi nevihtno vreme vendarle prijadral do nove zmage. Reformam navkljub.

Blog: Izrael in Severna Koreja – dva špartanska brata

26. marca je, tako kaže preiskava, torpedo iz severnokorejske podmornice uničil južnokorejsko vojaško ladjo Cheonan, pri čemer je bilo ubitih 46 mornarjev. Na drugi strani sveta so izraelski komandosi vdrli na ladjo, ki je v Gazo prevažala humanitarno pomoč in pobili devet aktivistov.

Obe državi, Severna Koreja in Izrael, si ne bi mogli biti bolj različni, pa še daleč vsaksebi ležita. Ena na vzhodnem obrobju Azije, druga na zahodnem. A tudi podobnosti se najdejo. Tako Izrael kot Severna Koreja svoji soseščini predstavljata grožnjo, pošast v sobi, ki se ne ozira na žrtve, tudi na mednarodno pravo ne, ki grozi in tudi pobija, pri tem pa se zanaša na svojega največjega zaveznika, ki ga vsakokrat podpre. Izrael ima ZDA, Severna Koreja Kitajsko. V obeh primerih ni posledic za zločine.
Preberi več

In če bi bili v njihovi koži?

Dejstvo je, da ameriške sile v Pakistanu izvajajo napade z brezpilotnimi letali, pri čemer je ubitih mnogo civilistov. Neka študija je tako pokazala, da jih je večina, medtem ko je ubitih teroristov zelo malo. Ti napadi zdaj trajajo že kar nekaj časa in v muslimanskem Pakistanu širijo jezo in sovraštvo.

To, da je Pakistan večinsko muslimanski, niti ni pomembno. Kajti, če bi se kaj takšnega dogajalo recimo v Sloveniji, da bi neka tuja sila v sodelovanju s slovensko vlado in slovenskimi varnostnimi silami, na obmejnem področju, recimo z Italijo, izvajala napade z brezpilotnimi letali, v katerih bi vsak teden umrlo po nekaj deset ljudi, bi tudi Slovenci bili razjarjeni. Ne glede na to, kakšne vere so. Vsakokrat, ko bi slišali novico, da je raketa ubila celo družino, da so umrli otroci, da je prišlo do pokola na poroki, bi se srca napolnila z jezo. Bi bilo potem čudno in nerazumljivo, če bi se našel kdo, pripravljen na maščevanje? Nekdo, ki bi kot Faisal Shahzad, človek, ki je hotel izvesti teroristični napad v New Yorku, bil pripravljen ubijati iz maščevanja? Če bi se našel celo kdo, ki bi bil pripravljen v napadu žrtvovati svoje življenje?

Niti ne.

Problem ameriških operacij v Afganistanu in v Pakistanu je, da po vsem muslimanskem svetu ustvarjajo toliko ljudi, pripravljenih na prelivanje krvi. Da sejejo semena sovraštva in da potem ne more biti drugače, kot je. Pri milijardi muslimanov se mora najti nekaj posameznikov, ki po nenehnih poročilih o vojnah in zatiranju v sebi skujejo načrt za maščevanje. To ne upravičuje njihovih dejanj, je pa njihova motivacija zato bolj razumljiva, kar bi moralo prispevati k temu, da se enkrat preseka ta začaran krog nasilja. Na žalost se to ne bo zgodilo, saj tega preklopa v glavi, te sposobnosti postaviti se v kožo drugih, pri vladarjih v Washingtonu očitno ni, ker so tam pač zapleteni mehanizmi delovanja velikih sil. Pa tudi pri navadnih Američanih, kaj, tudi pri Evropejcih, Slovencih, prej prevladajo stereotipi, ki vsakokratnega nasprotnika razčlovečijo, ki iz celih narodov naredijo le mase sovražnikov brez čustev, prej pošasti, kot ljudi. Ki vsak napad sovražnika prikažejo kot nekaj šokantnega, medtem ko svojih zločinov nekako ne vidijo.
Drugačna politika, takšna, ki bi upoštevala posledice lastnih nasilnih dejanj, ne bi popolnoma izključila možnost terorističnih napadov. Po svetu je dovolj ljudi, ki za svoje zločine ne potrebujejo povoda. Toda to ne pomeni, da se števila teh ljudi ne da zmanjšati z bolj razumnim delovanjem. Vendar pa je potem s tem tako, da politike pogosto ne zanima število žrtev, niti širjenje sovraštva, ampak samo ledeno mrzli interesi in njihovo izpolnjevanje.

Drugi časi, drugi teroristi

Pred leti so bili v modi bradati Arabci s samomorilskimi pasovi, kalašnikovkami in ukrivljenimi noži za pasom, zdaj z demokratskim predsednikom v Beli Hiši, pa se poudarek seli nazaj k domačim teroristom. Vsaj tak občutek človek dobi, ko bere o pričanju šefa FBI pred senatnim odborom, Roberta Muellerja, ki je prepričeval senatorje, naj mu odobrijo 5,4 milijard $ težek proračun.

Tako je povedal, da domači ekstremisti zdaj predstavljajo enako grožnjo kot Al Kaida. Seveda je pri tem nemogoče mimo bombnega napada v Oklahomi pred petnajstimi leti, ko je Timothy McVeigh ubil 168 ljudi, nekaj kar je pred dnevi poudaril tudi bivši ameriški predsednik Bill Clinton, ko je opozarjal na porast proti vladne jeze, ki se širi po ZDA. V okviru tako imenovanih čajank (Tea parties) udeleženci zahtevajo nižje davke in nasprotujejo Obamovim reformam, predvsem zdravstveni, saj menijo, da je to pot v socializem.

Če je George Bush teroriste videl zunaj ZDA, jih zdaj Obama vidi kar doma? Ne gre spregledati, da je za časa republikanske vladavine večino protivojnih protestov organizirala demokratska stran, ali pa vsaj ljudje, ki so jim bili blizu. Republikancev ni bilo veliko. Na teh protestih, tudi na spletu na različnih spletnih straneh in blogih, se je slišalo marsikaj, zaradi česar bi oblasti lahko bile zaskrbljene, če bi uporabljale isto merilo, kot ga zdaj demokrati. Kljub temu ni bilo kakšnega posebnega poudarka na domačem terorizmu, to se pravi na ekstremistih živečih v ZDA, ki pa niso muslimani.

Če bi merili jezo in sovraštvo, ki ju je bil v tistih letih deležen ameriški vrh, bi morali imeti kilometre dolge sezname ‘ekstremistov’ z vsega sveta. In so jih tudi imeli, na žalost.Prejšnji mesec so v racijah v Michiganu, Ohiu in Indiani oblasti aretirale devet pripadnikov skupine Hutaree, krščanske milice z izrazito protivladnimi stališči. Že ima skupine priča o tem, da gre za dokaj radikalne ljudi, saj bi naj pomenilo ‘krščanske bojevnike’. Policija jih je prijela zato, ker bi naj pripravljali napade na njih, skozi te napade pa vojno z vlado, pri čemer so si že priskrbeli orožje in se tudi urili.

Primer te ekstremistične skupine ne bi smeli jemati za dokaz o vseprisotnosti domačih teroristov v ZDA, a jasno je, da se na velik odpor republikanskih množic in drugih ljudi, ki se ne strinjajo s smerjo, kamor pod Obamo plujejo ZDA, s strani nekaterih demokratov lepi oznaka ekstremizma. Gotovo je res, da je na čajankah prisotno veliko besa in da radikalni radijski voditelji, spletni komentatorji, sploh pa desničarska Fox News, pozivajo k odporu, to pa ne pomeni, da ne gre za legitimno opozicijo. Zabavno pri vsem skupaj je, da lahko zdaj demokrati uporabljajo vsa tista pooblastila, ki so si jih v tako imenovani vojni proti terorizmu pred njimi privoščili republikanci in ki varnostnim službam omogočajo nadzor nad prebivalstvom, kakršnega prej niso imeli.

Prihodnost utegne torej prinesti nekaj več širjenja strahu pred domačimi teroristi in manj pred tujimi, posledično pa še dodatno krepitev tako zakonodaje, kot pooblastil varnostnih služb in policije. Še celo prepoved posedovanja orožja, sicer tako sveta številnim Američanom, bi se lahko zopet pojavila kot tema debat, čeprav bi uveljavljanje zakona, ki bi državljanom zaukazal odpoved njihovim pihalnikom potem res naletela na pravi, ognjeni odpor. Če kaj, potem so številnim Američanom všeč njihove puške in jim dajejo občutek, da so še vedno svobodni.

Ah da, zakaj se mi zdi, da če bi bil na oblasti republikanski predsednik, ki bi počel isto kot Obama, da nekako ne bi bilo toliko te republikanske jeze, demokrati pa bi vsemu nasprotovali?

Vatikan se počuti napaden

Lahko bi rekli, da je odziv Vatikana na številne obtožbe o zlorabah otrok s strani duhovščine in o medlih odzivih in neukrepanju ob teh zločinih, pričakovan. Pometanje pod preprogo in leporečje, za kar očitno gre, ima svoj vzrok v strahu pred izgubo dobre podobe rimske cerkve. Kar je smešno, glede na to, kako slaba ta podoba že itak je.

Da je poročanje o škandalih znotraj RKC podobno antisemitizmu, je nekaj, kar opazovalce, pa tudi razočarane vernike, lahko navda z jezo in nejevero, a prav to si je v petek privoščil Raniero Cantalamessa. Medtem ko je papež poslušal, je Cantalamessa v Svetem Petru vpridigi omenil, da mu je njegov judovski prijatelj v pismu zapisal, da ga obtožbe spominjajo na bolj sramotne aspekte anti semitizma. Uboga Cerkev, ki jo napadajo brezverci! Je potem težko razumeti vse to pometanje pod preprogo? Mar ni čisto jasno, da bodo raje zavarovali svoje duhovnike, kot pa se soočili z realnostjo in jih preganjali, pri tem pa priznali vse njihove zločine? Ni razumljivo, da gre za občutek, da je RKC preganjana in da ji vsi želijo samo zlo?
Preberi več

Je naš zaton pred vrati?

Poročil o neverjetnem vzponu Kitajske je ogromno. O gospodarski rasti je govora, o vedno večjem srednjem sloju, o milijonih študentov, o ogromnih jezovih, novih cestah in železnicah, malo manj o vojaški modernizaciji, a na koncu mora biti vsakomur jasno, da se tukaj rojeva nova svetovna velesila, od katere bo v prihodnosti odvisno marsikaj.

Ni samo Peking center porajajoče se velike sile, tudi države kot Indija in Brazilija se krepijo, Rusija pa počasi leze nazaj iz hude gospodarske krize devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko je po propadu Sovjetske Zveze vse šlo navzdol. In kje smo tukaj mi?
Preberi več

Brez vojske

Spet enkrat je nekdo načel debato o tem, ali bi ne bilo bolje kar ukiniti slovenske vojske. Navsezadnje je res, da živimo znotraj Evropske Unije in da nas nobena sosednja država, niti država malo bolj oddaljena od naših meja, ne ogroža, terorizem pa se tudi zdi tako zelo oddaljen in tako nepomemben, da zavoljo te grožnje ne bi potrebovali večjih oboroženih sil, pač pa če dobro usposobljene policiste in ustrezno delujoči obveščevalni sektor.

To seveda ne pomeni, da bo slovenska vojska ukinjena. Daleč od tega, kmalu lahko pričakujemo bolj intenzivno sodelovanje v Afganistanu in verjetno tudi prve žrtve. Slovenija bo za svoje zavezništvo z ZDA, ki ga tudi nekatere druge članice NATO pakta jemljejo vsaj na pol resno, pripravljena plačati malo višjo ceno kot do zdaj, ko so se po večini vse države vlekle proč od bojev. Na področju mirovnih operacij drugod po svetu kakšne posebne debate sploh ne bo, saj Balkan velja za ključno območje slovenske zunanje politike, s katerega res lahko v prihodnosti pride resna grožnja, drugi nesrečni kraji po svetu, kamor posega roka ZN, pa bodo tudi še videli kakšen minimalen slovenski kontingent. Ob koncu prejšnjega leta je bilo v tujini tako več kot 500 vojakov.

Spraševati se, ali potrebujemo svojo vojsko, je po mojem mnenju neumestno. Seveda jo potrebujemo. Ne živimo namreč v svetu, v katerem bi lahko pričakovali, da bo trenutni mir trajal večno in se enkrat ne bo pojavila resnična grožnja obstoju slovenske države. Grožnje so dejansko lahko zelo hude in segajo do popolnega uničenja slovenskega naroda. To nam je dobro pokazalo prejšnje, krvavo stoletje boja ideologij, ki je zahtevalo na desetine milijonov žrtev, mnogih od teh povsem nedolžnih in neoboroženih, nesposobnih za resno obrambo proti vrhunsko opremljenim in izurjenim vojnim strojem.

Kdo bo rekel, da je Slovenija premajhna, da bi se lahko obranila. Vprašanje tukaj je seveda, kdo je napadalec in kakšno ceno je pripravljen plačati za osvojitev našega ozemlja in podreditev našega prebivalstva. Nihče mi ne bo rekel, da Slovenija ni zmožna pripraviti obrambnega sistema, ki lahko zaustavi napad vsaj Hrvaške, če ne celo Madžarske in Avstrije. Odgovor namreč leži v sposobnosti nasprotniku zadati takšne izgube in povzročiti takšno škodo, da odneha od napada, ali pa se pripraviti do te stopnje, da se bo vsak napad zdel predrag in s tem nesmotrn.

Res je, da majhne države ne morejo računati na to, da bi premagale večje sile in tako je kakšna Italija že zalogaj preveč, a to ne pomeni, da se je potrebno predati vnaprej in opustiti vsakršno obrambno načrtovanje pač pa je treba delati na tem, da bo obrambni sistem najboljši možen.

Kar v resnici potrebujemo, je debata o uporabi slovenskih oboroženih sil: so te namenjene le mednarodnim operacijam in sodelovanju v okviru večjih zavezništev ali primarno obrambi Slovenije. Mislim, da smo se že odmaknili slednjemu in zdaj prej kot sebi, služimo tujim interesom, čeprav se ti radi predstavljajo za interese cele mednarodne skupnosti. Oprostite, ampak za vojno v Afganistanu tega ne moremo trditi, če že po drugi strani obramba stabilnosti na Balkanu v obliki slovenskega sodelovanja v okviru večje operacije, ima neko težo.

Sašo Ornik

Vedno več Američanov informacije pridobiva iz tujih medijev

Bili so časi, ko je angloameriška dominacija velikih svetovnih medijev bila očitna. Pa ta čas sploh ni tako oddaljen. Pred desetletjem, na primer, ob vojni v ZRJ, so imeli programi kot CNN, BBC, Sky News, veliko prednost pred konkurenco, tudi če je ta tudi imela kvaliteto in primeren proračun: angleščino.

Lingua franca današnjih dni omogoča dostop do vseh koncev sveta. Večina razgledanih prebivalcev planeta se v šoli uči angleščino, manj francoščino, še manj nemščino ali ruščino. Drugi jeziki sploh ne morejo konkurirati. Jasno torej, da imajo tisti, ki govorijo angleško, več možnosti, da se njihove besede slišijo zelo daleč, kot tisti, ki govorijo kak obskurni evropski jezik. Srbščino na primer.
Preberi več

Nam gre res tako slabo?

Kakor da se vsi strinjamo okoli enega: gre nam vedno slabše. Gospodarska kriza uničuje podjetja, ljudje izgubljajo zaposlitve, s položnic iz meseca v mesec vpijejo višje številke, nikjer ni več zagotovil, da bomo naslednje leto še imeli svojo službo, vedno več jih verjame, da pokojnine sploh ne bodo videli ali pa bo ta tako nizka, da bodo živeli v bedi.

Preberi več

Za kakšno ceno napredek

Na Kitajskem so znanega disidenta Liua Xiaoboa obsodili na enajst let zapora. Ta kazen je triinpetdesetletnika, sicer udeleženca protestov na Trgu nebeškega miru, doletela zaradi kritiziranja oblasti, ali po obrazložitvi sodišča, zaradi ‘pozivanja k spodkopavanju državne oblasti.’ Dejanje je že poželo mednarodno kritiko, čeprav ta niti približno ni tako glasna, kot zna biti v primerih manjših in šibkejših držav, kot so Iran, Sudan ali Zimbabve.

Preberi več

Blog: Bodimo previdni, strpni in spoštujmo predpise v prazničnem času

Po napornem letu smo zakorakali v mesec december v katerem vsi pričakujemo vrhunec iztekajočega se leta, Božič in novo leto. Je pa to tudi mesec v katerem človeška razposajenost, ne glede na starostno obdobje, ne pozna meja. V tem času se razposajenost popestri z raznimi »pripomočki« kot so alkohol in pirotehnična sredstva, kateri botrujejo več kršitvam veljavne zakonodaje.

Preberi več

Angleži pregrdi

Živimo v svetu, ki na stranski tir potiska vse manj uspešne, manj lepe, manj sposobne, v svetu iluzij o večni mladosti in zdravju. Mesta za vse ‘izgube’, ki jih kapitalistični sistem na veliko ustvarja, saj je uspeh namenjen le peščici ljudi, ki si potem delijo bajne zaslužke, ni veliko. Da je temu tako, so še najbolj zaslužni mediji, ki nas iz dneva v dan pitajo z lepimi ljudmi, bodisi preko popularnih televizijskih serij, kjer nastopajo sami lepotci in lepotice, bodisi preko revij, ki popravljajo fotografije manekenk, igralcev in drugih uspešnežev, seveda pa jih znajo vedno predstaviti v najboljši luči.

Preberi več

Nismo Slovenceljni!

Dva dogodka, zmaga in uvrstitev slovenske reprezentance na Svetovno prvenstvo v nogometu v Južni Afriki in smrt alpinista Tomaža Humarja v Himalaji, sta prejšnji teden lepo pokazala, s kakšnimi predsodki se ubadamo Slovenci. Gre za tako imenovano slovenceljstvo, poimenovanje pripadnikov tega naroda za Slovenčke, Slovenceljne, itd., z željo predstaviti nas za narod zadrtežev, nenormalnežev, vaških posebnežev, ki nekako ne spadamo v krog civiliziranih narodov, ki ne znamo sprejemati drugačnosti in ki le to obsojamo.

Preberi več

Trboveljski gasilci na Brniku in v GB Ljubljana

Drugo soboto v novembru smo se člani UO, NO Gasilske zveze Trbovlje ter nekaj poklicnih gasilcev Gasilskega zavoda Trbovlje podali na ogled delovanja gasilcev na Letališče Jožeta Pučnika na Brnik in ogled Gasilske brigade Ljubljana.
Preberi več

Trst je naš!

In tako smo ga dočakali. Slovenski film, ob katerem trznejo tudi Italijani. Ob katerem se zgražajo njihovi politiki in nas obtožujejo, da nismo tako demokratični kot oni, da še nismo razčistili z zgodovino, da še nismo na primerni civilizacijski stopnji. Da smo še vedno titoisti, horde zla z vzhoda. Da smo, kakor so naše prednike na RAI prikazali v filmu v dveh delih, Srce v breznu, navadna zalega. Smešno le, da gre le za zelo kratek študentski projekt, ki ne bi smel razburjati nikogar in ki so ga napadali še preden ga je kdo sploh videl.

Preberi več

Naslednja stran »