Blog: Pahorjeva vlada proti vsem

Piše: Sašo Ornik

Takole imamo. Vlada Boruta Pahorja je s svojimi reformami skoraj vsem napovedala vojno. Upokojencem, študentom, na koncu še javnemu sektorju. Ni ga, ki mu ne bi veleli, naj zategne pas in se pripravi na veliko varčevanje. To v času, ko je proračunski primanjkljaj resnično visok in gospodarska rast komaj okreva, brezposelnost pa se tudi povečuje.

Pri tem dialoga ni več. Vlada svoje ukrepe servira in noče poslušati ugovorov. Javnemu sektorju grozi z 11% zmanjšanjem zaposlenih, če se ne bo v naprej vdal, o posledicah splošne stavke se ne razmišlja. Morebiti zato, ker se smatra, da Slovenci nimajo poguma, da bi svoje nezadovoljstvo izrazili na ulicah, še najmanj nasilno?

Pa vendar smo s študentskimi in dijaškimi protesti, ko je nekaj granitnih kock zletelo v poslopje Parlamenta, že videli napovednik morebitnih hujših protestov. Nezadovoljstva, jeze, nabranega sovraštva, je več kot dovolj. In tudi nič posebnega to ni, niti v tem zgodnjem enaindvajsetem stoletju ne, kakor nam kažejo protesti drugod po Evropi.

Najboljši primer tega je Grčija, ki ji bo zadolžena Slovenija celo posojala denar, da bi z njim reševali velike bančnike in zadolženo grško državo. Drugod po svetu so lahko zavoljo množičnih protestov ogrožene celo vlade. Da revolucionarni naboj obstoječemu redu ni nevarnejši, je posledica odsotnosti izdelane ideologije, ki bi lahko navdušila množice. Komunizem še vedno velja za omadeževan in neučinkovit.

Pri vsem tem dogajanju imam neprijeten občutek, da bi Borut Pahor podobne reforme izvajal tudi, če krize ne bi bilo, vse v skladu z vero v večjo moč prostega trga in zmanjševanje vloge države v vseh sektorjih, v krčenje javnega sektorja. Tudi zmanjševanje pravic zaposlenih in pokojninska reforma spadata pod to rubriko. Gospodarska kriza da služi le kot priročen izgovor, da ni druge alternative. In res je ob primanjkljaju in hudi obremenitvi z odhodki za javni sektor, težko na mizo dati kak drug odgovor kot rezanje stroškov. Dnevi, ko se je z zadolževanjem reševalo gospodarske krize in upalo na leta debelih krav, ko bo dolgove mogoče odplačati, so vsaj delno mimo. Zdaj velja imeti čim nižji proračunski primanjkljaj, ki pa je v primeru Slovenije seveda alarmanten.

A potem, če pogledamo zadnje ankete javnega mnenja, morebiti niti socialni nemiri ne bodo ustavili Boruta Pahorja in njegove vlade. Gospodarska kriza in brezposelnost, razdvajajoča vprašanja kot novi družinski zakonik, izbrisani in arbitražni sporazum, izkoriščanje določenih slojev, kot da smo v kapitalizmu devetnajstega stoletja, a na koncu se Pahorjeva SD še kar lepo kosa z največjo opozicijsko stranko. Narava političnega sistema, narava koalicijskega povezovanja, cementira delovanje koalicijske vlade, saj se vsi trudijo, da ne bi bilo predčasnih volitev in tako vlada od znotraj bržkone ni ogrožena. Sploh zato, ker si največja Pahorjeva tekmeca, Katarina Kresal in Gregor Golobič trenutno ne moreta obetati uspeha na volitvah. Opozicija pa tako ali tako lahko le kritizira, v parlamentu pa spremeniti ne more ničesar.

Jesen nam utegne prinesti hude proteste, ki bodo še poslabšali razmere v državi. Po drugi strani se lahko zgodi, da niti protesti ne bodo ogrozili vlade in se bo ta obdržala do rednih volitev in bo Borut Pahor morebiti skozi nevihtno vreme vendarle prijadral do nove zmage. Reformam navkljub.