Vedno več Američanov informacije pridobiva iz tujih medijev

Piše: Sašo Ornik

Bili so časi, ko je angloameriška dominacija velikih svetovnih medijev bila očitna. Pa ta čas sploh ni tako oddaljen. Pred desetletjem, na primer, ob vojni v ZRJ, so imeli programi kot CNN, BBC, Sky News, veliko prednost pred konkurenco, tudi če je ta tudi imela kvaliteto in primeren proračun: angleščino.

Lingua franca današnjih dni omogoča dostop do vseh koncev sveta. Večina razgledanih prebivalcev planeta se v šoli uči angleščino, manj francoščino, še manj nemščino ali ruščino. Drugi jeziki sploh ne morejo konkurirati. Jasno torej, da imajo tisti, ki govorijo angleško, več možnosti, da se njihove besede slišijo zelo daleč, kot tisti, ki govorijo kak obskurni evropski jezik. Srbščino na primer.

Ko je nad ZRJ divjala vojna, so Srbi za širjenje svoje strani odkrili tudi splet in ga dokaj uspešno, glede na takraten doseg, uporabljali. Veliko ni bilo, nekaj pa v okvirih propagandne vojne obeh strani le. Seveda so se morali prevajati v angleščino, saj v resnici ne drži tista, da moraš govoriti srbsko, pa te bo ves svet razumel. Televizija ni imela kakšnega posebnega dosega in dostop do kakšnega alternativnega poročanja je za večino sveta bil omejen. Nič čudnega, saj so angloameriški mediji skupaj z drugimi evropskimi tedaj še z lahkoto zmogli ustvarjati mit o ‘mednarodni skupnosti’, ki da govori z njihovim jezikom. Vsi drugi namreč niso imeli sredstev, da bi lahko ta mit razbili in tako njihova stran zgodbe niti ni bila predstavljena, ali pa je bila predstavljena pristransko.

Marsikaj se je spremenilo. Številne države po svetu so spoznale, da je pametno imeti na voljo svoje medije v angleščini. Ruska vlada bi naj za televizijski program Russia Today namenjala 200 milijonov $ letno, Al Jazeero English pozna že ves svet, Francozi so se odločili, da bodo imeli France 24, celo Iran in Kitajska imata na voljo svojo televizijo v angleščini in skušata tako prodajati svoje zgodbe. Nič čudnega torej, da so tudi Američani vedno bolj pripravljeni iskati alternative svoji medijski brozgi, ki jim nenehno prodaja eno in isto tekmovanje dveh političnih strank, ki se povrhu povečini še strinjata o zunanjepolitičnih interesih, če že s pristopom ne.

Veliko je k temu prispevala tudi vojna v Iraku, saj so se bolj objektivnih poročil željni Američani našli pri britanskem BBC-ju, spoznali pa so tudi, da CNN International poroča drugače, kot CNN, ki ga lahko gledajo sami. Še en dokaz, da so Američani celo s strani svojih lastnih medijev podvrženi drugačnemu poročanju, kot drugi prebivalci planeta in nič čudnega, da se privlačnost tujih medijev povečuje. Ko si enkrat podvržen samo enostranskemu poročanju, kakor da bi živel v na pol diktaturi, si poiščeš novih virov informacij.

Ta premik, ne samo v ZDA, pač pa po vsem svetu, kaže na večje razumevanje držav, da je za njihov vpliv treba imeti tudi močne medije, ki lahko predstavljajo njihove poglede in zagovarjajo njihova dejanja, prav tako pa delujejo kot korektiv propagandi drugih držav. Če k temu dodamo še vedno večji pomen spleta, je slika popolna. Vedno več politikov, ne samo ameriških, zdaj piše svoje bloge in tako neposredno nagovarja ne samo svoje volivce, ampak tudi drugo občinstvo, ki ga zanima dogajanje v njihovi državi.

Zahodna dominacija, predvsem ameriška, se tudi na tem področju zaključuje. Več je drugih virov informacij, težje je ljudi prepričati, da edino eni mediji vedno govorijo resnico.