Stihovizija 2

STIHOVIZIJA 2
6. marec, 2010, ob 19.30, Delavski dom Zagorje
NAJIN DAN – OUR DAY
T R I O T O R I
Gosta: Milena Zupančič in Polde Bibič

Ko so bile slike uglasbene in pesmi naslikane, se je rodila Stihovizija, projekt poln čustvenega, tudi erotičnega naboja. Dramski igralec Polde Bibič ter harmonikar in skladatelj Jure Tori sta verze iz zbirke pesmi Rudija Medveda z naslovom Okruški večera/ostanki spomina pretopila v poezijo do te mere, da je bilo že takoj popolnoma jasno, da je Stihovizija več kot le enkraten dogodek.

Jure Tori je glasbi, ki jo je napisal k izboru pesmi iz zbirke Okruški večera/Ostanki spomina, dodal novo dimenzijo, vključil vanjo kontrabasista Ewalda Oberleitnerja in indijskega tolkalista Ganesha Anandana in zaokrožil projekt še z nekaterimi novimi, prav tako liričnimi skladbami. Tako se je Stihovizija kar prelila v Stihovizijo2, pri čemer rdeča nit ostaja poezija prežeta z glasbo, le da je bila najprej v ospredju beseda, zdaj pa je čustveni naboj potisnil v ospredje glasbo. Če je bilo v prvem primeru smiselno prebirati poezijo in hkrati poslušati glasbo, je v nadaljevanju ravno obratno: ob poslušanju glasbe Jureta Torija je moč prebirati poezijo, saj je CD plošči priložena brošurica s poezijo v slovenskem in angleškem jeziku, prepesnitve v angleščino je prispevala Karina Medved. Tisto, kar na izviren način druži projekta Stihovizija in Stihovzija 2 pa je tudi vizualni užitek.

Če je knjiga Okruški večera/Ostanki spomina obogatena s 17 slikami, ki jih je k vsebini naslikal akademski slikar Nikolaj Beer in so tudi kot samostojna razstava pospremile izid knjige, se s CD ploščo Jureta Torija model ponovi, le da je tokrat naslikana Juretova glasba. Čudovit niz liričnih, na trenutke zelo erotičnih slik je prispeval slikar Nikolaj Aleksandrovič Mašukov, rojen v sibirski vasi Bik blizu Krasnojarska, kjer je najprej dokončal Šolo za slikarstvo, nato pa še visokošolski študij na akademiji, smer kiparstvo (1983 – 1988). V Moskvo se je preselil 1989. Leta 1994 se je Nikolaj Mašukov preselil v Slovenijo in se s svojsko ustvarjalnostjo kmalu uveljavil tudi na našem likovnem prizorišču. Takole je opisal svoj cikel slik z naslovom Orkester pod snegom: Verjetno veste, da Bog sliši vsako človeško dušo, in da vsaka zveni drugače. Nekatere duše so kot violine, druge kot trobente, spet druge kot flavte. Le pozorno kdaj prisluhnite svojim prijateljem in sosedom. Nekateri so po duši podobni harfam, drugi harmonikam, nekateri zvenijo kot orgle.

Na odru Kulturnega centra Delavski dom Zagorje, v soboto 6. marca 2010 se bodo glasba, besede in slike zlile v eno. Premierno predstavitev CD plošče zasedbe Trio Tori z naslovom Najin dan/Our day bosta v posameznih delih v poezijo pretapljala dramski igralec Polde Bibič in dramska igralka Milena Zupančič, vizualizacijo glasbe in besed bodo spremljale slike Nikolaja Mašukova.

V ospredju pa bo seveda glasba Jureta Torija, s poudarkom na vsej žlahtnosti, na trenutke otožnosti zvena njegove harmonike, a z dinamiko, ki jo premorejo kontrabas Ewalda Oberleitnerja in tolkala Ganesha Anadana.

Harmonikar Jure Tori, soustanovitelj skupine Orlek, za ansambel redno piše pesmi, avtorsko pa se je ustvarjanja pod svojim imenom lotil leta 2006, ko je objavil odličen album Reflection of Memory / Odsev spomina. Na njem se je, skupaj s kontrabasistom Ewaldom Oberleitnerjem, ki velja v domači Avstriji za legendarno jazzovsko ime, izkazal kot tvorec pretanjenih pesmi, ki so povečini puščale vtis melanholije, a je bil pod povhrnjico skrit nevsakdanji godbeni naboj.

Na drugem albumu je, kot je zapisal prve vtise Mario Batelić, tega naboja, ki se k nam začne valiti takorekoč od začetka, za ščepec ali dva več. Kar ne čudi, saj se je na Najinem dnevu Toriju in Oberleitnerju pridružil indijski bobnar Ganesh Anandan, ki je živahnejšim skladbam dodal dodaten piš ritmičnega vetra, nekaterim bolj umirjenim pa je še bolj zgladil robove. Čeprav Anandan prihaja iz Indije, že od leta 1977 živi v Kanadi, kjer se je naučil zahodnjaške ritmike. Tako na albumu ni čutiti tipičnih južnoindijskih (karnatskih) ritmičnih vzorcev, kakor tudi ne sledov njegovega zanimanja za moderno avantgardno glasbo. Kar glede na naravo glasbe na Najinemu dnevu niti ni bilo potrebno, kajti Anandan “šiba” jazzovske, tango in rock’n'roll vzorce, kot bi prihajal iz Memphisa ali New Orleansa.

Ob subtilnem in čutnem tipkanju vodje zasedbe Jureta Torija daje prefinjeni glasbi spet prepoznaven pečat topel, zaobljen bas Ewalda Oberleitnerja, ki je slišati, kakor bi bil zlit s toplimi zvoki harmonike. Oberleitner upravičeno velja za enega najvidnejših avstrijskih in evropskih jazzerjev (med številnimi njegovimi priznanji gre omeniti, da so ga leta 1985 bralci revije Jazz-Life izbrali za najboljšega avstrijskega basista), saj se je v svoji dolgoletni karieri (je letnik 1937) kalil pri najboljših evropskih in ameriških jazzerjev od Anthonyja Braxtona in Cheta Bakerja prek Arta Farmerja do Alberta Mangelsdorffa in Sheile Jordan.

Torišče tega posrečeno imenovanega tria (Trio Tori) je kajpak harmonikar Jure Tori, ki ga krasijo lep zven, izjemen čut za dinamiko tako celotnega albuma, kakor tudi posamičnih komadov, ter domiselne skladbe, ki združujejo celo paleto zvrsti in pristopov. A vendar Tori nikoli kak znan slog ne izvaja v konvencionalnem slogu; tango, denimo, pri njem ni razbohoten, marveč raje tuhtajoč, begajoč. Zato ni nujno, da nas bodo ob poslušanju bolj razplesanih komadov zasrbele pete. Plesali bodo kvečjemu možganski receptorji za lepo, presunljivo in čutno odigrano glasbo. Z novim albumom Jure Tori potrjuje, da prvenec nikakor ni bil naključje ali pa enkraten izbruh ustvarjalne energije. Najin dan ga bo, verjamem, ustoličil ne le kot spretnega povezovalca raznorodnih zvrsti v povsem izvirno in samosvojo muziko, pač pa tudi kot skladatelja in izvajalca nekaterih najlepših skladb za harmoniko, ki sem jih kadarkoli slišal, je v oceni plošče zapisal Mario Batelić.

6. marca 2010 na odru Kulturnega centra Delavski dom Zagorje bo Najin dan/Our Day moč slišati in videti, skratka zadovoljiti vsa čutila, kakršno je tudi osnovno poslanstvo Stihovizije kot glasbeno-pesniško-slikarskega gledališča.