Brez vojske

Piše: Sašo Ornik

Spet enkrat je nekdo načel debato o tem, ali bi ne bilo bolje kar ukiniti slovenske vojske. Navsezadnje je res, da živimo znotraj Evropske Unije in da nas nobena sosednja država, niti država malo bolj oddaljena od naših meja, ne ogroža, terorizem pa se tudi zdi tako zelo oddaljen in tako nepomemben, da zavoljo te grožnje ne bi potrebovali večjih oboroženih sil, pač pa če dobro usposobljene policiste in ustrezno delujoči obveščevalni sektor.

To seveda ne pomeni, da bo slovenska vojska ukinjena. Daleč od tega, kmalu lahko pričakujemo bolj intenzivno sodelovanje v Afganistanu in verjetno tudi prve žrtve. Slovenija bo za svoje zavezništvo z ZDA, ki ga tudi nekatere druge članice NATO pakta jemljejo vsaj na pol resno, pripravljena plačati malo višjo ceno kot do zdaj, ko so se po večini vse države vlekle proč od bojev. Na področju mirovnih operacij drugod po svetu kakšne posebne debate sploh ne bo, saj Balkan velja za ključno območje slovenske zunanje politike, s katerega res lahko v prihodnosti pride resna grožnja, drugi nesrečni kraji po svetu, kamor posega roka ZN, pa bodo tudi še videli kakšen minimalen slovenski kontingent. Ob koncu prejšnjega leta je bilo v tujini tako več kot 500 vojakov.

Spraševati se, ali potrebujemo svojo vojsko, je po mojem mnenju neumestno. Seveda jo potrebujemo. Ne živimo namreč v svetu, v katerem bi lahko pričakovali, da bo trenutni mir trajal večno in se enkrat ne bo pojavila resnična grožnja obstoju slovenske države. Grožnje so dejansko lahko zelo hude in segajo do popolnega uničenja slovenskega naroda. To nam je dobro pokazalo prejšnje, krvavo stoletje boja ideologij, ki je zahtevalo na desetine milijonov žrtev, mnogih od teh povsem nedolžnih in neoboroženih, nesposobnih za resno obrambo proti vrhunsko opremljenim in izurjenim vojnim strojem.

Kdo bo rekel, da je Slovenija premajhna, da bi se lahko obranila. Vprašanje tukaj je seveda, kdo je napadalec in kakšno ceno je pripravljen plačati za osvojitev našega ozemlja in podreditev našega prebivalstva. Nihče mi ne bo rekel, da Slovenija ni zmožna pripraviti obrambnega sistema, ki lahko zaustavi napad vsaj Hrvaške, če ne celo Madžarske in Avstrije. Odgovor namreč leži v sposobnosti nasprotniku zadati takšne izgube in povzročiti takšno škodo, da odneha od napada, ali pa se pripraviti do te stopnje, da se bo vsak napad zdel predrag in s tem nesmotrn.

Res je, da majhne države ne morejo računati na to, da bi premagale večje sile in tako je kakšna Italija že zalogaj preveč, a to ne pomeni, da se je potrebno predati vnaprej in opustiti vsakršno obrambno načrtovanje pač pa je treba delati na tem, da bo obrambni sistem najboljši možen.

Kar v resnici potrebujemo, je debata o uporabi slovenskih oboroženih sil: so te namenjene le mednarodnim operacijam in sodelovanju v okviru večjih zavezništev ali primarno obrambi Slovenije. Mislim, da smo se že odmaknili slednjemu in zdaj prej kot sebi, služimo tujim interesom, čeprav se ti radi predstavljajo za interese cele mednarodne skupnosti. Oprostite, ampak za vojno v Afganistanu tega ne moremo trditi, če že po drugi strani obramba stabilnosti na Balkanu v obliki slovenskega sodelovanja v okviru večje operacije, ima neko težo.

Sašo Ornik