Nam gre res tako slabo?

Piše: Sašo Ornik

Kakor da se vsi strinjamo okoli enega: gre nam vedno slabše. Gospodarska kriza uničuje podjetja, ljudje izgubljajo zaposlitve, s položnic iz meseca v mesec vpijejo višje številke, nikjer ni več zagotovil, da bomo naslednje leto še imeli svojo službo, vedno več jih verjame, da pokojnine sploh ne bodo videli ali pa bo ta tako nizka, da bodo živeli v bedi.

Verjetno sem eden redkih, ki ima občutek, da mu gre vedno bolje. Ni res, da bi imel kakšno posebno visoko plačo, večina v tej državi ima višjo, je pa res, da imam pogodbo za nedoločen čas v državni službi, kar je velika prednost pred kolegi, ki imajo pogodbe le za nekaj let in delavci v zasebnih podjetjih. Imam torej varnost, v zameno pa ne preveč visoke plače. Sam se strinjam s takšno trgovino.

No, nekaj ljudi še vseeno najdem, ki imajo podobno kot jaz občutek, da jim v resnici gre zelo dobro in se ne morejo pritoževati. Ampak tako iz prve, bi vseeno rekel, da smo zadovoljni v manjšini. In se vprašam: zakaj je temu tako?

Najprej je potrebno izločiti ljudi, ki nimajo službe že dlje časa ali pa so jo izgubili pred kratkim. Težko je živeti brez dohodka in v odvisnosti od državne miloščine in podpore sorodnikov. K tem je treba dodati še ljudi z nizkimi dohodki, ki z denarjem komaj pridejo iz meseca v mesec. Pa ljudi s pogodbami za določen čas, ki imajo nižje plače in jim te ne odtehtajo pomanjkanja varnosti. Potem so tukaj še ljudje, ki jih njihovi nadrejeni šikanirajo, ljudje, ki delajo v izredno stresnih okoljih, ki dolgoročno iz njih delajo dolgoročne razvaline. Veliko je teh nesrečnih ljudi in njihovo nezadovoljstvo je povsem razumljivo.

A potem ostane še večina v tej državi, ki nam ne gre tako zelo slabo. Naši dohodki počasi rastejo, naši domovi so opremljeni z marsičem, česar si pred desetletjem nismo mogli privoščiti, na luksuzna potovanja se jih odpravlja vedno več, tudi drugače ni videti recesije v turizmu. Marsičemu se moramo odrekati, a mar temu ni bilo vedno tako? Mar naši starši niso živeli z mnogo manj? Resnično, mi smo tista večina, ki kljub gospodarski krizi še vedno polni ogromne trgovine, ki so zrasle po slovenskih mestih in mestecih in za katere so nekateri dogo mislili, da nikakor ne bodo preživele, češ da jih je preveč. Pa jih še kar gradijo in naša potrošniška mrzlica ne kaže znakov umirjanja.

Očitno je, da razlog za nezadovoljstvo ne more ležati v materialni preskrbljenosti, ampak nekje drugje. Mogoče je to pomanjkanje varnosti, zaradi katere se mnogi bojijo prihodnosti, mogoče občutek, da v tej državi in po vsem svetu marsikaj gre narobe, mogoče poročanje medijev, ki slikajo večinoma negativne podobe sveta, redko pa lepe in pozitivne. Ali pa je vse skupaj samo posledica kapitalizma, ki živi na naši sebičnosti, tako da marsikomu, ki mesečno dobi višjo plačo kot drugi v celem letu, to nikakor ni dovolj in se še vedno počuti prikrajšanega.