Protesti od Irana do Slovenije?

Piše: Sašo Ornik

Da pa niso samo stvar nerazvitih, nedemokratičnih držav, kažejo tudi dogodki na Islandiji, pa v Grčiji, Bolgariji in baltskih republikah, kjer smo pred meseci doživeli bolj ali manj gorečo jezo prebivalstva, seveda v skladu s siceršnjim nacionalnim temperamentom. Islandci so protestirali kar se da mirno in so na koncu tudi dosegli spremembo oblasti, Grki po drugi strani so bolj vročekrvni in tudi protesti so bili temu primerno nasilni, a kakšnih posebnih sprememb pri tem niso dosegli. Spomnimo se lahko tudi Francije pred leti in tisoče zažganih avtomobilov ter prizorov, ki so spominjali na urbano državljansko vojno.

Slovenija se v vsem tem zdi kot oaza sredi nemirnega sveta, a bilo bi neumno pričakovati, da se tukaj ne more nič zgoditi, da so razmere predobre ali ljudje preveč apatični, da bi si kdorkoli drznil na ulice in nasilno protestiral proti oblasti, pa proti stanju v družbi.

Zgodovina še ni končana, ne, pred našimi očmi se vrstijo dogodki, zaradi katerih je mnogokdo upravičeno razočaran in jezen. Tisoči izgubljajo zaposlitve, politiki že skoraj odprto lažejo in ne sprejemajo odgovornosti, vlada se zdi nemočna, njen predsednik neodločen v boju proti gospodarski krizi, ob vsem tem pa še zgodbe o domačih bogataših, ki so si svoje premoženje pridobili na sumljiv način in živijo na visoki nogi, medtem ko celotna podjetja propadajo, še kako prilivajo olja na ogenj. Je potem res tako nemogoče, da bomo tudi v Sloveniji videli podobne prizore, kot jih lahko zdaj v Teheranu? Spomnimo se, da smo en spontan izbruh ljudske jeze doživeli pred leti v primeru Strojanovih, ko so se vaščani odločili pravico vzeti v svoje roke. Niti predsednikova beseda takrat ni veliko pomenila.

Protesti v Iranu

Sploh je težko od ljudi pričakovati, da se bodo podvrgli avtoriteti vladajočih, ko pa so jim ravno ti zakuhali stanje, v katerem se morajo bati za svojo prihodnost in lahko iz dneva v dan poslušajo o grozečih ukrepih, ki bodo zmanjšali njihove pravice ter se celo morajo bati, da ne bodo dočakali pokojnine. Ne, zgodovina še gotovo ni končana, tisto pa, kar se zdi še v tem trenutku zelo oddaljeno, utegne že jutri postati grda realnost.

Piše: Sašo Ornik