Drugačno kmetijstvo

Zadnji obisk močno drugačnega in v svetu že poznanega avstrijskega kmeta Seppa Holzerja (ob izidu prevoda njegove knjige Uporni kmet) v Sloveniji je vzbudil veliko zanimanja, pa tudi razmišljanja o tem, kaj se dogaja v kmetijstvu in kakšna je lahko prihodnost te dejavnosti.

Holzer kmetuje na Solnograškem, na višinah okoli 1500 metrov in v krajih, kjer je temperatura v povprečju okoli štiri stopinje. Na posebej urejenih terasastih površinah – vmes pa je polno skal ter napeljane vode – goji najrazličnejše kulture: od češenj, kivija in mandarin do žita in krompirja. Poleg zanimanja, ki ga vzbuja s svojim kmetovanjem brez škropljenja in gnojenja (so mu pa v veliko pomoč prostoživeči prašiči) ter s poudarjanjem iskanja vseh odgovorov v sami naravi in njenem načinu »preživetja«, Holzer svoje znanje širi v mnogih državah, na stežaj pa je odprl tudi vrata svoje kmetije, kjer se obiskovalci lahko sami prepričajo, kako to deluje in izgleda v realnosti.

Holzer med drugim močno vznemirja s svojo kritiko evropske kmetijske politike. Takšna kot je, dela kmeta odvisnega in nesamostojnega, ponižanega v prejemnika subvencij, ki naj bi »izravnale njegove omejitve in manj ugoden položaj«. Kmetje izgubljajo in se oddaljujejo od tistega najbolj prvotnega, kar je bilo vgrajeno v njihovo delovanje – razumevanje naravnih pojavov, krogotoka in medsebojne povezanosti. Lahko bi rekli, da izgubljajo tisto zdravo, kleno kmečko pamet in postajajo zvesti izvajalci najrazličnejših lobističnih, k profitom usmerjenih interesov, ki jim žal vse bolj hlapčevsko sledita tudi znanost in politika.

Da bi realiziral moderne« in tudi finančno »učinkovite« pristope, se usmerja v monokulture, z množično porabo fitofarmacevtskih strupov pa postaja odvisnik kemične industrije. Tudi v Sloveniji je z zgrešeno kmetijsko politiko zadnjih let nosilka našega kmetijstva postala živinoreja. Temu je prilagojeno vse – ogromne površine s hibridno koruzo zasejanih površin (tudi takšnih, ki za to sploh niso primerne), monokulturna pridelava brez kolobarjenja, posledica tega pa so pretirana uporaba pesticidov, zastrupljena zemlja (Prekmurje, Dravsko polje …), potreba po uporabi s strupi prepariranih semen, ki povzročajo tudi pomore čebel … Meni so Holzerjeve ideje dale misliti. So naravne, polne prave kmečke modrosti, v stiku z naravo in živimi bitji, spoštljive do tradicije in dediščine. Jim bo prisluhnil še kdo, tako v Evropi kot pri nas?

Piše: Cveta Zalokar Oražem